|
Sem
Maja, učenka 5. razreda osnovne šole, stara sem 11 let. z
alternativnim zdravljenjem z energijo se je prva spoznala moja mami.
Bila sem v 1. razredu, novo okolje, učiteljica, novi prijatelji, so
mi delali kar precej težav.
Bilo
me je strah, sram, nisem vedela, kako naj se pogovarjam s sošolkami
in sošolci. Tudi učiteljica je opaziila, da sem nekako boječa, da
si skoraj ne upam dvigniti roke,, četudi vem odgoor na postavljeno
vprašanje.
Ko
je moja mami tako že hodila na sproščanje mesec dni, je tudi mene
počasi navdušila, pripovedovala mi je, kako mi to lahko pomaga na
vseh področjih mojega življenja, posebno pa v šoli. Tudi jaz sem
si začela pomagati z enerijo in skupaj z mami hodila na sproščanja
v Podgorico.
Od
tega mineva ravno 4 leta. Ni mi žal vsega tega časa, ki sem ga
porabila vsak dan za boljše počutje. Moja pozicija v šoli je
danes čisto drugačna, kot da to nisem več jaz Maja iz 1. razreda.
ni mi več težko dvigovati roke ali pa se javiti,ker je moja trema
skoraj izginila, malo jo je sicer še, iz mojega življenja.
S
sošolkami se sedaj zelo dobro razumem, celo nasprotno, one iščejo
v meni prijatelja ali pomoč. Nihče mi več ne nagaja kot nekoč,ker
se zelo dobro znam braniti - seveda, ker imam dovolj pozitivne
energije. Znam se postaviti zase in sem zelo vesela, da me je Majda
tega tako dobro naučila. Ko se mi kaj slabega zgodi ali ko mi kdo
nagaja, se samo spomnim na Majdo i nenergijo in vse z lahkoto
uredim.
Zelo
težko ali skoraj nemogoče si nadaljevanje življenja predstavljam
brez vsakodnevnega sproščanja ali obiska srečanja v Podgovrici.
Ko enkrat stopiš na pot energije, ki ti pomaga povsod, ko to res začutiš,
tega ne spustiš več iz rok. Obiski zdravstvenega doma ali bolnišnice
je le še bled spomin starih časov.
Omarica
za zdravila je prazna, jih ne potrebujemo, kajti energija je vedno z
nami povsod in vedno. Samo najti jo moramo vsak dan, tako kot vodo,
spanje in zrak, brez katerega ni življenja.
Majda,
hvala!
Maja
22.01.2003
|
